In tutti i reparti dell’ospedale lavoravano più di 150 persone. Alcune vennero trasferite da altre unità militari, ma vi erano anche molti che furono portati all’ospedale malati o feriti, e dopo le cure iniziarono ad aiutare a loro volta il personale. Prima dell’inizio della guerra queste persone svolgevano professioni diverse. La maggior parte di loro erano operai, fattori o artigiani, ma c’erano anche studenti e impiegati. Le circostanze li portarono a diventare infermieri, costruttori, economi: mestieri utili in tempi di guerra.
»Ni neskaljenega veselja in sreče v človeškem življenju. Dokler pa si živ, moraš prenesti tudi najtežje in živeti naprej.« (Dr. Franci Derganc)
Franci Derganc se je rodil v Ljubljani. Njegov oče Franc je bil prav tako zdravnik, eden od utemeljiteljev kirurgije na Slovenskem in tudi lastnik sanatorija Emona v Ljubljani. Po študiju medicine se Franci je odločil za specializacijo iz kirurgije. Skoraj dve leti je preživel v Parizu. Leta 1941 je postal asistent-pripravnik na pravkar ustanovljeni kirurški kliniki v Ljubljani, marca istega leta pa je v Beogradu opravil specialistični izpit iz kirurgije. Ob okupaciji Slovenije se je pridružil Osvobodilni fronti. Skupaj s sodelavci je poskrbel za zdravljenje številnih ilegalcev. To so bile naloge, ki so zahtevale veliko mero odločnosti in poguma, saj so zdravnikom, ki bi pomagali upornikom, grozile aretacije. Skupaj z dr. Žumrom je bil naposled tudi sam aretiran in zaprt v italijanskih zaporih. V Ljubljano se je vrnil šele decembra leta 1943. Takoj je spet navezal stike z ilegalci in se pripravljal na odhod v partizane. Po zvezi v Kranju je avgusta 1944 odšel prek Martinj vrha, Cerknega in Vojskega na Lokve, kjer je bilo tedaj poveljstvo 9. korpusa. Kot specialist kirurg je bil zadolžen, da ustanovi kirurško ekipo. Septembra je bila ta oblikovana in opremljena z vsem potrebnim za to zahtevno delo. Ekipa, ki je štela 6 do 10 mož, ni bila stalna, ampak se je zbrala ob posameznih akcijah, njeno jedro sta tvorila dr. Derganc in Danilo Šuligoj, stalni instrumentar, ostali člani pa so prihajali bodisi iz Franje bodisi iz Pavle – tiste, ki je bila pač bližja akciji. Kadar kirurška ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah, se je doktor Derganc zadrževal v v eni ali drugi bolnici in tam opravljal operacije, ki jih je tudi vestno beležil. V poročilu o delovanju kirurške ekipe 9. korpusa je dr. Derganc leta 1955 zapisal, da je izvršil vsega skupaj »416 operacij, 118 v kirurški ekipi, ostale pa v bolnicah na terenu.« Popis operacij je objavljen tudi v njegovih spominih z naslovom Okrvavljena roža, Ljubljana, 2007.
