V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
“Venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.”
(dr. Antonio Ciccarelli)
Antonio Ciccarelli se je rodil leta 1914 v kraju Novara v pokrajini Piemont na severu Italije. Po srednji šoli, ki jo je obiskoval v Gorici, se je odločil za študij na vojaškem klasičnem liceju in medicinski fakulteti. Po zaključku študija je bil vpoklican v vojsko, ki jo je kot poročnik in zdravnik med drugim služil na Kreti. Nato je postal vodja zdravstvene službe na letališču v Mirnu pri Gorici. Po kapitulaciji Italije, septembra leta 1943, se je pridružil slovenskim partizanom. To je bilo v času goriške fronte, ko je kot edini zdravnik v zaledju opravljal tudi kirurške posege, čeprav ni bil pravi kirurg. Najprej se je nahajal na Vogrskem v bolnišnici partizanskega zdravnika dr. Aleksandra Petra – Gala, nato je odšel k Tratniku v Čekovnik, kjer je bila ustanovljena Partizanska bolnica Pavla. Čez nekaj časa je bil premeščen na njen oddelek v Jagršče. Od prvega 1. aprila 1944 do 19. januarja 1945 je vodil oddelka »Pokljuka« in »Š Stol I« na Jelovici, ki sta spadala pod upravo Partizanske bolnice Franja. Nato je bil do konca vojne vodja sanitetne službe v diviziji Garibaldi Natisone, ki je delovala v okviru 9. korpusa. Ves čas ga je spremljal bolničar Costanzo, s katerim sta se zelo razumela. Po vojni se je vključil v italijansko vojsko, kjer je dosegel čin generalporočnika, bil je tudi načelnik sanitete italijanskega vojnega letalstva. Po upokojitvi je pogosto obiskoval Slovenijo in vzdrževal tesne stike z nekdanjimi člani osebja bolnišnic in ranjenci, ki jih je je zdravil. Nekoč je bil v intervjuju vprašan, zakaj se je kot italijanski zdravnik po razpadu svoje države odločil ostati s slovenskim partizani. Odgovor na to vprašanje je bil zanj čisto preprost: venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.