Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena ranjenim in bolnim partizanom, čeprav tudi civilistom niso odrekli pomoči. V vseh oddelkih Franje se je zdravilo skoraj 900 pacientov različnih narodnosti, največ v centralnem oddelku v soteski Pasice (oddelek B). Od tam so bili mnogi poslani na nadaljnje zdravljenje v zunanje oddelke, ki so sprejemali lažje ranjene ali bolne. Med zdravljenimi je bilo le dobrih 6% žensk. Po doslej zbranih podatkih je v bolnišnici umrlo 83 ljudi.
Zgodbe ranjencev
Seznam ranjencevPreberi zgodbe ranjencev
Zgodbe ljudi, ki so se zdravili v Franji, so pričevanja o trpljenju, zavezništvu, pogumu, o težko pričakovani svobodi, ki je tem, večinoma mladim ljudem pomenila vse. V hrepenenju po svobodi so si bili enaki, ne glede na socialni položaj ali narodnost.
Adams, Harold C. (ZDA)
Bevk, Janko
Bilić, Salih (Bosna in Hercegovina)
Blasigh, Rino (Italija)
Chevalier, Jean Baptiste (Francija)
Fon, Slavko – Andrej
Grosar, Marjan Justin
Kavčič, Zdenka s hčerko Dašo
Kolenc, Janez
Kraigher, Živa
Likar, Franc – Rafael
Rappel, Vili
Toplikar, Mirko
Jeseni 1944 so pripeljali na zdravljenje v Franjo dva mlada ranjena partizana, ki jima je bilo komaj 17 let. Oba sta bila ranjena v hrbtenico, zato nista čutila nog. Ležala sta v izolirnici. Pri vsakdanjem prevezovanju sta prišla na vrsto zadnja. Kljub hudim ranam je bilo pri njiju polno smeha in spodbudnih besed; kulturnik Čriček jima je celo posvetil pesmico, ki je bila objavljena v Bolniškem listu. Ob sovražnem napadu marca 1945 je osebje vse ranjence odneslo v skrita zaklonišča. Ko se je zaslišalo pokanje, sta se invalida prestrašila, da so nanju pozabili in Janezek je začel presunljivo jokati. Bil je namreč zelo nežnega značaja; vsem, ki so ga videli, se je smilil. Nazadnje sta bila tudi oba fanta odnesena na varno v zaklonišče nad barakami na desnem bregu potoka. Dr. Derganc je zapisal, da še ni »videl bolj hvaležnega pogleda, kot ga je namenil Janezek tovarišem, ko so ga odložili v jami visoko v steni.« Oba sta v bolnišnici ostala do 5. maja 1945, ko so ju skupaj z ostalimi ranjenci prepeljali v Gorico. Ranjenci se v novem sterilnem bolnišničnem okolju niso dobro počutili. Zdravnica Franja je nekega dne Mirka in Janezka našla objokana. Janezek jo je zaprosil, naj ju pošlje nazaj v grapo, češ da bosta v tej bolnišnici umrla. Čez nekaj dni je Janezek v resnici umrl in njegova smrt je vse zelo pretresla. Mirko je po vojni prestal številne operacije, se pozdravil in si ustvaril družino.
Njuna zgodba je bila večkrat objavljena, med drugim tudi v časopisu TV 15, 12. 4. 1973, kjer je bila zgodbi dodana spodnja ilustracija.
Pot v sotesko Pasice so že leta 1908 odprli člani Planinskega društva Cerkno, obiskovali so jo kot naravno znamenitost. Po italijanski zasedbi Primorske pa je za vrsto let utonila v pozabo, dokler niso v njej zgradili bolnišnice.
