Delali so v Franji

V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.

5557,_D-3-Osebje_pred_barako_rentgenskega_aparata_neposredno_pred_odhodom_iz_bolnisnice

Zgodbe osebja

Seznam osebja

Preberi zgodbe osebja

Prav vsak od zaposlenih, tako zdravniki kot bližnji kmeti, ki so bili osebju v veliko pomoč in oporo, je prispeval svoj kamenček v mozaik izjemne zgodbe o Partizanski bolnici Franja. Nekateri od njih so predstavljeni spodaj.

Bojc Bidovec, Dr. Franja

Upravnica in zdravnica

Ciccarelli, dr. Antonio

Zdravnik, upravnik Š. Stol

Derganc, Dr. Franci

Zdravnik–kirurg

Frelih, Andrej

Mizar

Katrašnik, Rudolf – Gašper

Bolničar

Leban, Pavla

Bolničarka, kulturnica, pomožna kuharica

Mlakar, Metod

Aktivist

Peternelj, Janez

Aktivist

Peternelj, Vencelj

Aktivist

Šuligoj, Danilo

Bolničar, instrumentar

Volčjak, Dr. Viktor

Zdravnik, upravnik

Zgodbe osebja

Bojc Bidovec, Dr. Franja

»Franja je imela redko lastnost, da je spodbudno vplivala na ljudi, ker je sama bila pogumna in odločna.« (Dušan Furlan, ranjenec)

Franja Bojc je izhajala iz kmečke družine iz Nemške vasi blizu Ribnice, a se je kljub temu odločila za študij medicine. Ob začetku vojne je mesto zdravnice v Bohinjski Bistrici zamenjala za zdravniško prakso v domačem kraju. Začela je sodelovati z osvobodilno fronto in pomagati ranjenim partizanom. Jeseni 1943 je postala pomočnica upravnika v divizijski bolnišnici v Ribnici. V sovražni ofenzivi je padla v roke Nemcem, ki so jo skupaj z dr. Pavlo Jerina odpeljali v tržaški zapor. Obe sta bili izpuščeni in skupaj sta se pridružili partizanom. Za novo leto 1944 so ju poslali na delo v partizanski bolnišnici: Franjo v Cerkno in Pavlo v Trnovski gozd. Kmalu po prihodu je bila Franja imenovana za upravnico bolnišnice v soteski Pasice. Za mlado zdravnico to gotovo ni bila lahka naloga – ne le zaradi težkih vojnih razmer, ki so terjale veliko naporov in odrekanja, pač pa tudi zato, ker je bila ženska. V tistem času ženske še zdaleč niso bile enakopravne. Pritiski in nasprotovanja so se pokazali tudi v obtožbah proti njej in v sodnem procesu, ki je sledil poleti leta 1944. Začasno je morala zapustiti mesto v Franji, a je bila na koncu oproščena in se je lahko vrnila. Zadoščenje pa je imelo grenak priokus: »Zmagoslavja ob zmagi nad krivico ni bilo, hudo so me še pekle rane in ranice in spomin na velika in drobna razočaranja je bil še preveč živ«, je zapisala. Daša, to je bilo njeno partizansko ime, je v partizanih našla tudi svojo ljubezen. S Frenkom Bidovcem sta se poročila 20. februarja 1945, svatba pa je bila kar v bolnici Franja.

Njene spomine si lahko preberete v knjigi z naslovom Ni neskončnih poti (Pisma sinu), Ljubljana, 1984.

Zgodbe osebja

Ciccarelli, dr. Antonio

“Venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.”

(dr. Antonio Ciccarelli)

Antonio Ciccarelli se je rodil leta 1914 v kraju Novara v pokrajini Piemont na severu Italije. Po srednji šoli, ki jo je obiskoval v Gorici, se je odločil za študij na vojaškem klasičnem liceju in medicinski fakulteti. Po zaključku študija je bil vpoklican v vojsko, ki jo je kot poročnik in zdravnik med drugim služil na Kreti. Nato je postal vodja zdravstvene službe na letališču v Mirnu pri Gorici. Po kapitulaciji Italije, septembra leta 1943, se je pridružil slovenskim partizanom. To je bilo v času goriške fronte, ko je kot edini zdravnik v zaledju opravljal tudi kirurške posege, čeprav ni bil pravi kirurg. Najprej se je nahajal na Vogrskem v bolnišnici partizanskega zdravnika dr. Aleksandra Petra – Gala, nato je odšel k Tratniku v Čekovnik, kjer je bila ustanovljena Partizanska bolnica Pavla. Čez nekaj časa je bil premeščen na njen oddelek v Jagršče. Od prvega 1. aprila 1944 do 19. januarja 1945 je vodil oddelka »Pokljuka« in »Š Stol I« na Jelovici, ki sta spadala pod upravo Partizanske bolnice Franja. Nato je bil do konca vojne vodja sanitetne službe v diviziji Garibaldi Natisone, ki je delovala v okviru 9. korpusa. Ves čas ga je spremljal bolničar Costanzo, s katerim sta se zelo razumela. Po vojni se je vključil v italijansko vojsko, kjer je dosegel čin generalporočnika, bil je tudi načelnik sanitete italijanskega vojnega letalstva. Po upokojitvi je pogosto obiskoval Slovenijo in vzdrževal tesne stike z nekdanjimi člani osebja bolnišnic in ranjenci, ki jih je je zdravil. Nekoč je bil v intervjuju vprašan, zakaj se je kot italijanski zdravnik po razpadu svoje države odločil ostati s slovenskim partizani. Odgovor na to vprašanje je bil zanj čisto preprost: venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.

Zgodbe osebja

Derganc, Dr. Franci

»Ni neskaljenega veselja in sreče v človeškem življenju. Dokler pa si živ, moraš prenesti tudi najtežje in živeti naprej.« (Dr. Franci Derganc)

Franci Derganc se je rodil v Ljubljani. Njegov oče Franc je bil prav tako zdravnik, eden od utemeljiteljev kirurgije na Slovenskem in tudi lastnik sanatorija Emona v Ljubljani. Po študiju medicine se je Franci odločil za specializacijo iz kirurgije. Skoraj dve leti je preživel v Parizu. Leta 1941 je postal asistent-pripravnik na pravkar ustanovljeni kirurški kliniki v Ljubljani, marca istega leta pa je v Beogradu opravil specialistični izpit iz kirurgije. Ob okupaciji Slovenije se je pridružil Osvobodilni fronti. Skupaj s sodelavci je poskrbel za zdravljenje številnih ilegalcev. To so bile naloge, ki so zahtevale veliko mero odločnosti in poguma, saj so zdravnikom, ki bi pomagali upornikom, grozile aretacije. Skupaj z dr. Žumrom je bil naposled tudi sam aretiran in zaprt v italijanskih zaporih. V Ljubljano se je vrnil šele decembra leta 1943. Takoj je spet navezal stike z ilegalci in se pripravljal na odhod v partizane. Po zvezi v Kranju je avgusta 1944 odšel prek Martinj vrha, Cerknega in Vojskega na Lokve, kjer je bilo tedaj poveljstvo 9. korpusa. Kot specialist kirurg je bil zadolžen, da ustanovi kirurško ekipo. Septembra je bila ta oblikovana in opremljena z vsem potrebnim za to zahtevno delo. Ekipa, ki je štela 6 do 10 mož, ni bila stalna, ampak se je zbrala ob posameznih akcijah, njeno jedro sta tvorila dr. Derganc in Danilo Šuligoj, stalni instrumentar, ostali člani pa so prihajali bodisi iz Franje bodisi iz Pavle – tiste, ki je bila pač bližja akciji. Kadar kirurška ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah, se je doktor Derganc zadrževal v v eni ali drugi bolnici in tam opravljal operacije, ki jih je tudi vestno beležil. V poročilu o delovanju kirurške ekipe 9. korpusa je dr. Derganc leta 1955 zapisal, da je izvršil vsega skupaj »416 operacij, 118 v kirurški ekipi, ostale pa v bolnicah na terenu.« Popis operacij je objavljen tudi v njegovih spominih z naslovom Okrvavljena roža, Ljubljana, 2007.

Zgodbe osebja

Frelih, Andrej

Andrej Frelih, roj. 1901 v Davči, se je k Škrlu v Gorenje Novake priženil leta 1927. Z ženo Frančiško sta imela pet otrok. Po poklicu je bil mizar. Delal je doma, v svoji delavnici, včasih pa tudi po hišah, kot je bilo takrat v navadi. Za neveste je izdeloval balo, najpogosteje pohištvo za spalnico. Ker je bil muzikant, znal je igrati na harmoniko in kontrabas, jim je igral tudi na ohcetih.

Kmalu zatem, ko so v soteski Pasice začeli z gradnjo Partizanske bolnice Franja so ga kot mizarja pritegnili k sodelovanju. Vojaški vodja Ivan Goljat ga omenja med domačini, ki so pomagali pri gradnji. Njegova družina se je med vojno večkrat znašla v nevarni situaciji. Žena je bila terenska aktivistka, v hiši in v okolici je bilo več skrivališč, kjer so skrivali blago za partizane: sanitetni material, tekstil in celo orožje. Skrbela je tudi za ranjenega borca. Hči Frančiška se spominja očetovega prihoda domov v času zadnje sovražne ofenzive. Bil je zgaran in suh, belogardisti, ki so prišli mimo, so ga dobili v postelji. Očitali so mu, da je partizan in ga hoteli ustreliti. Rešila ga je žena, ki je poklicala otroke, oni pa so kričali: »Ata, ata, ne streljati!« Pustili so ga in odšli.

Med vojno je Andrej izdeloval tudi smuči za partizane. Po vojni, ko je bila vojna škoda popisana, se je pričela obnova. Andrej je najprej pomagal pri obnovi požganega doma Janeza Peternelja, kmeta v neposredni bližini bolnice Franja. Spominjal se je, da je gospodinja skuhala kosilo in so vsi zajemali iz ene sklede, otroci in odrasli. Enkrat je zajel, ko pa je videl, kako lačni so otroci, ni mogel več jesti.

Leta 1952 je hudo zbolel. Zadnji hip so mu rešili življenje, vendar nikoli več ni bil zdrav.

Zgodbe osebja

Katrašnik, Rudolf – Gašper

»S takim tovarišem bi upal prenesti še hujše preizkušnje, kot so bile tiste sredi novembra 1943.«(dr. Viktor Volčjak)

Gašper si je pred odhodom v partizane služil kruh kot gozdni delavec na Jelovici. Tam se je prvič srečal z ranjenci, ko sta z očetom skrbela za ranjenega partizana. Zaradi tega so ju zaprli v Begunjah, po izpustitvi iz zapora pa je dobil poziv v nemško vojsko, ki se ji je skupaj s tovariši izognil z odhodom v partizane. Zaradi poškodbe gležnja se je najprej tudi sam zdravil v manjši partizanski bolnišnici na Gorenjskem, po ozdravitvi pa je jeseni leta 1943 kot bolničar prišel na Cerkljansko. V času sovražne ofenzive novembra istega leta se je zdravstveno osebje skupaj z ranjenci umaknilo na Gorenjsko. Prenos je potekal v izredno zahtevnih zimskih razmerah, ki so od osebja terjale nečloveške napore. Dr. Volčjak se je spominjal, kako je imel Gašper od hude utrujenosti na tem pohodu privide. Fantu, s katerim je skupaj preživel veliko težkih trenutkov, je zelo zaupal. Bil je prvi od osebja, s katerim se je posvetoval o nameravani gradnji bolnišnice v soteski, in prvi bolničar v tej bolnišnici. Pozneje so mu zaupali delo na javki št. 1, v Praprotnikovem mlinu, kjer je samostojno skrbel za ranjence. V času sovražne ofenzive 17. aprila 1944 so nemški vojaki javko odkrili. Gašper je ranjence reševal na varno, vendar mu jih vseh ni uspelo rešiti. Njega, dva ranjenca in pomočnika, ki mu je pomagal pri reševanju, so vojaki ustrelili. Ob tej prezgodnji in tragični smrti je dr. Volčjak zapisal: »Vrata smrti so se tako hitro odprla in zaprla za Gašperjem, da nam ni utegnil prav nič naročiti; s svojo žrtvijo še danes obtožuje vse nasilnike tega sveta.«

Zgodbe osebja

Leban, Pavla

»Izredno požrtvovalna je od kapitulacije Italije nadvse skrbno negovala ranjence. Sodelovala pri vseh kulturnih prireditvah v postojanki.« (Iz Predloga za pohvalo in priznanje, 1. 2. 1945)

Pavla je bila doma iz Poljubinja pri Tolminu. Zaradi šibkega zdravja je opustila študij in se izučila za šiviljo. Zelo sta jo privlačili slovenska literatura in poezija. V času fašizma, ki je Slovencem na Primorskem odvzel pravico do uporabe lastnega jezika, je med mladino skrivaj širila slovenske knjige in jih učila slovenščine. Spomladi leta 1943 je odšla v partizane, najprej v brigado, jeseni pa so jo določili za delo v bolnišnici. Sama je skrbela za štiri ranjence, ki so jih namestili v starem opuščenem mlinu pred sotesko Pasice. Pozneje se je z njimi preselila na domačijo v Podnjivču in naposled v sotesko Pasice, kjer so ustanovili skrito bolnišnico. Ves čas vojne je opravljala zahtevno in naporno delo bolničarke;:pospravljanje in čiščenje bolniških sob, prevezovanje ran, pranje povojev, razdeljevanje obrokov in zdravil, nočna dežurstva … Ko je gledala, kako ranjenci z močno voljo prenašajo trpljenje in bolečine, je pozabila na lastno obremenjenost in žalost. V boju je namreč izgubila fanta in brata. Ranjenci so jo imeli radi, ker je zanje vedno imela toplo besedo in prijazen nasmeh. Pogosto jim je kaj zapela in zaigrala na harmoniko ali kitaro. V bolnici je vodila tudi ženski pevski zbor. V prostih urah je pisala pesmi in zgodbe. Nekatere so izšle v Bolniškem listu – časopisu, ki je izhajal v Franji.

Zgodbe osebja

Mlakar, Metod

Gostilno v Logu, ob cesti v Novake, je dal postaviti podjetni Janez Mlakar, gospodar kmetije v Podnjivču, okoli leta 1906. Umrl je zelo mlad, ko je bil njegov sin Metod še mladoleten, in vodenje gostilne je prevzela vdova Uršula. Tik pred drugo svetovno vojno pa si je Metod ustvaril družino, z ženo Katrco sta prevzela gostilno, ki je pod njunim vodstvom zacvetela. Prenovili so žago ter postavili kegljišče in balinišče. Metod se je že leta 1942 vključil v delo za osvobodilno fronto. Zbirali so material in denar za partizansko vojsko ter prenašali pošto. V njegovi gostilni je bila ena od javk (javka – tajno mesto za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami) za Partizansko bolnico Franja. Daroval je veliko lesa za gradnjo bolnišničnih barak, ki so ga na njegovi žagi tudi razžagali. Ob zadnji ofenzivi so Nemci vso družino zaprli v kegljišče in grozili, da jih bodo zažgali. Na srečo se to ni zgodilo, saj niso našli dokazov, da pomagajo partizanom.

Člani osebja in nekdanji ranjenci bolnice Franja so se po vojni zbirali na srečanjih v Logu. Prvič v maju leta 1946, ko se je prav tu odvijala velika proslava ob slovesnem odprtju bolnice Franja. Mnogi obiskovalci Franje, več deset tisoč se jih je zvrstilo letno, so se ustavili tudi v Logu. Katrca in Metod sta gostilno vodila do začetka 70. let 20. stoletja, potem bremena nista več zmogla. Gostilno so dali v najem in pozneje prodali.

Zgodbe osebja

Peternelj, Janez

»Ime Janeza Peternelja bi morali zapisati v kroniko bolnišnice ‘Franja’’ z zlatimi črkami.« (dr. Viktor Volčjak)

Janez Peternelj je bil rojen v kmečki družini v Dolenjih Novakih. Priženil se je na kmetijo v Trebenčah, a se je tri leta pozneje z družino vrnil v Novake, saj je kupil kmetijo v Podnjivču, dom svojega deda Franca Mlakarja, ki je bila naprodaj. Po smrti prve žene Terezije se je kmalu v drugo poročil in druga žena Roza mu je rodila osem otrok. Janez je bil član prve trojke Osvobodilne fronte v Novakih, ki je začela delovati junija 1942 ter je opravljala različne obveščevalne naloge in vzdrževala zvezo z aktivisti. Zaradi svojih aktivnosti je postal sumljiv italijanskim oblastem, ki so ga poklicale celo na zagovor, a kljub temu ni odnehal. Bil je tudi član vaškega narodno-osvobodilnega odbora. Po prvem bombardiranju Cerknega, 31. oktobra 1943, so partizani iskali varen prostor za ranjence. Janez jim je ponudil svoj dom v Podnjivču in ostali so do novembrske ofenzive, ko so se partizanske enote skupaj z ranjenci umaknile na Gorenjsko. Po njihovi vrnitvi je Janez predlagal zdravniku Viktorju Volčjaku, da bi si ogledala sotesko Pasice v neposredni bližini domačije kot možno lokacijo za gradnjo bolnišnice. Za njegovo družino in ranjence bi bilo tako bolj varno. Bolnišnico so kmalu zgradili in Janezova domačija je postala glavna javka, preko katere je šel ves material, pa tudi ranjenci in osebje, namenjeni v bolnišnico. Tu je do nemške ofenzive aprila leta 1944 delovala tudi pokretna bolnica, kakor so imenovali bolnišnice, ki so se po potrebi selile skupaj z ranjenci. V mlinu, ki je bil v sklopu domačije, so mleli za potrebe partizanskih ustanov v bližini. V hišnem hramu je bilo skladišče živil in sanitetnega materiala, v prvih mesecih so tudi pekli kruh. Za primer nevarnosti so imeli bunker; temu namenu je služila jama, izkopana pod skednjem, ki je bila prvotno namenjena za pogon mlatilnice. Mimo hiše so hodili različni kurirji in druge partizanske enote. Vse to je pomenilo, da je družina živela v stalni nevarnosti. Največja preizkušnja jih je doletela na cvetno nedeljo, 25. marca 1945, ko so jim nemški vojaki zažgali domačijo in so ostali brez strehe nad glavo.

Nekaj dni po prenehanju delovanja bolnišnice, ko so vsi odšli iz grape, je Janez od uprave S.V.P.B. Franja prejel pismo, v katerem so ga zadolžili, naj poskrbi za bolnišnico in zagotovi, da bo vse ostalo nedotaknjeno. V ta namen so mu izročili celo puško in mu naročili, naj gre vsak dan v sotesko in preveri stanje. Če so prišli obiskovalci, je šel z njimi. Julija se je v grapo za oskrbnika vrnil nekdanji član osebja Nikola Radojčić, zato Janezu ni bilo več treba skrbeti za bolnišnico.

Zgodbe osebja

Peternelj, Vencelj

Vencelj je nekaj let pred vojno postal gospodar kmetije pri Cmilku v Dolenjih Novakih, ki leži na pobočju Škofja, na nasprotni strani soteske Pasice. Tudi on je bil sorodstveno povezan s Podnjivškimi, saj je od tam prihajala njegova mama. Z ženo Frančiško sta si ustvarila številno družino. Bratranec Metod Mlakar ga je poleti 1942 pritegnil k delu za Osvobodilno fronto. Pomagal je zbirati material in denar za partizane ter prenašal pošto in propagandne letake. Na domačem skednju je zgradil skrivališče za partizanske izvidnice, ki so še pred kapitulacijo Italije pogosto prihajale mimo. Jeseni leta 1943, po prvem bombardiranju Cerknega, se je v njegovi hiši nastanila premična bolnišnica. S krajšo prekinitvijo so do marca 1944 ves čas skrbeli za 3–12 ranjencev. Od marca dalje pa do konca vojne je bila na domačiji javka Partizanske bolnice Franja. Vsi ranjenci ali bolniki, ki so bili namenjeni v bolnišnico, so morali skozi javko, kjer so jim zavezali oči. Približno 5 minut južno od hiše so septembra leta 1944 zgradili leseno barako, da bi v primeru nevarnosti tja skrili ranjence iz javke. Namenjena je bila tudi bolnikom, ki niso potrebovali zdravljenja v bolnišnici. Uporabljali so jo do konca vojne.

Zgodbe osebja

Šuligoj, Danilo

Danilo Šuligoj je delil usodo Primorcev, ki so jih fašistične oblasti na vse načine zatirale in preganjale. Januarja leta 1943 so ga skupaj z mnogimi drugimi mobilizirali v italijansko vojsko. Domov k Sv. Luciji (danes Most na Soči) se je vrnil po kapitulaciji Italije in se takoj odločil za odhod v partizane. Ves čas vojne je opravljal naloge bolničarja. V začetku decembra leta 1943 se je pridružil skupini partizanov, ki je pod vodstvom dr. Viktorja Volčjaka pri kmetu Podnjivčanu v Dolenjih Novakih pripravljala vse potrebno za izgradnjo skrite partizanske bolnice. Po poklicu je bil soboslikar, zato je bil prav on tisti, ki je med vojno poskrbel za kamuflažno poslikavo barak, da bi bile te čimbolj neopazne v globeli med skalnimi previsi. Danilo ni bil samo eden graditeljev bolnišnice, temveč je kot bolničar pomagal reševati življenja ranjencev različnih narodnosti. Septembra leta 1944 je bil dodeljen dr. Francu Dergancu kot spremljevalec in instrumentar. Skupaj sta tvorila stalno jedro t. i. kirurške ekipe 9. korpusa, ostali člani so se mobilizirali iz enot in terenskih služb, kjer je ekipa delala. Občasno se je še vračal v bolnico Franjo. Ko je bilo delo na terenu končano, so namreč ranjence odpeljali v bližnjo bolnišnico, kjer jih je zdravnik do konca oskrbel.

Med ranjenci je bil tudi ameriški pilot Harold Adams, za katerega je Danilo skrbel, ko je bila bolnišnica marca leta 1944 zaradi nevarnosti evakuirana. Vezi, stkane v tistih vojnih dneh, sta ohranila tudi po vojni. Leta 1997 je ameriško združenje pilotov – vojnih veteranov na pobudo sorodnikov Harolda Adamsa Danilu Šuligoju podelilo priznanje za njegovo pomoč in požrtvovalnost pri reševanju ameriškega pilota.

Njegovi spomini so objavljeni v knjižici z naslovom Bil sem bolničar v Franji, Nova Gorica, 2008.

Zgodbe osebja

Volčjak, Dr. Viktor

»V resnično pomoč so nam lahko v življenju ljudje, ki jim zaupamo. Zame je bil tak dr. Viktor Volčjak.« (dr. Franja Bojc Bidovec)

Viktor Volčjak se je rodil v delavski družini v Virmašah pri Škofji Loki. Študij medicine je zaključil leta 1938 in tri leta pozneje odprl privatno zdravniško prakso v Žireh. Partizanom je začel pomagati leta 1943, novembra istega leta pa je prišel na Cerkljansko z nalogo, da poskrbi za ranjence 31. divizije. Bil je ustanovitelj in prvi upravnik skrite bolnišnice v Dolenjih Novakih pri Cerknem ter tisti, ki ji je nadel ime. S poimenovanjem skritih bolnišnic po resničnih osebah je želel izpostaviti pomen zdravnice Franje in drugih žensk, ki so v tej vojni prevzele veliko odgovornost in skrb za ranjence. V začetku leta 1944 je bil imenovan za vodjo sanitetnega odseka 9. korpusa, a je še vedno pogosto prihajal v Franjo. Ko se je na eni teh poti z motorjem peljal proti bolnišnici, se je nevede znašel v nemški koloni, ki je peljala proti Idriji. Na srečo ga niso opazili, ko je na Želinu zavil proti Cerknemu. Juliju 1944 so proti njemu – istočasno kot proti dr. Franji – uvedli kazenski postopek. Bil je suspendiran in zadržan pod stražo, a po dveh mesecih zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Zanimivo razlago, zakaj je prišlo do te obtožbe, je v svojih spominih zapisal dr. Franci Derganc: »Ko sem dr. Volčjaka na Lokvah prvič videl, je nosil še dolgo brado in dolge lase. Mogoče je bilo to krivo, da so mnogi mislili, da je simpatizer četnikov in strokovni saboter.« Izjava veliko pove o stanju duha takratnega vojnega časa. Že najmanjši sum je včasih sprožil resne posledice. Zatem je nove bolnišnice ustanavljal tudi v Brdih.

Več o zgoraj omenjenem procesu najdete v publikaciji Arhivskega društva Slovenije: Mateja Jeraj, Jelka Melik, Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, Ljubljana, 1996.

Ali veste?

Pot v sotesko Pasice so že leta 1908 odprli člani Planinskega društva Cerkno, obiskovali so jo kot naravno znamenitost. Po italijanski zasedbi Primorske pa je za vrsto let utonila v pozabo, dokler niso v njej zgradili bolnišnice.

Oglejte si tudi

Zdravili so se v Franji

Franja – spomenik

Franja – partizanska bolnica

Delali so v Franji

Oglejte si tudi

MESTNI MUZEJ IDRIJA

NAČRTUJTE SVOJ OBISK

SLEDITE NAM

KONTAKTIRAJTE NAS