V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
Andrej Frelih, roj. 1901 v Davči, se je k Škrlu v Gorenje Novake priženil leta 1927. Z ženo Frančiško sta imela pet otrok. Po poklicu je bil mizar. Delal je doma, v svoji delavnici, včasih pa tudi po hišah, kot je bilo takrat v navadi. Za neveste je izdeloval balo, najpogosteje pohištvo za spalnico. Ker je bil muzikant, znal je igrati na harmoniko in kontrabas, jim je igral tudi na ohcetih.
Kmalu zatem, ko so v soteski Pasice začeli z gradnjo Partizanske bolnice Franja so ga kot mizarja pritegnili k sodelovanju. Vojaški vodja Ivan Goljat ga omenja med domačini, ki so pomagali pri gradnji. Njegova družina se je med vojno večkrat znašla v nevarni situaciji. Žena je bila terenska aktivistka, v hiši in v okolici je bilo več skrivališč, kjer so skrivali blago za partizane: sanitetni material, tekstil in celo orožje. Skrbela je tudi za ranjenega borca. Hči Frančiška se spominja očetovega prihoda domov v času zadnje sovražne ofenzive. Bil je zgaran in suh, belogardisti, ki so prišli mimo, so ga dobili v postelji. Očitali so mu, da je partizan in ga hoteli ustreliti. Rešila ga je žena, ki je poklicala otroke, oni pa so kričali: »Ata, ata, ne streljati!« Pustili so ga in odšli.
Med vojno je Andrej izdeloval tudi smuči za partizane. Po vojni, ko je bila vojna škoda popisana, se je pričela obnova. Andrej je najprej pomagal pri obnovi požganega doma Janeza Peternelja, kmeta v neposredni bližini bolnice Franja. Spominjal se je, da je gospodinja skuhala kosilo in so vsi zajemali iz ene sklede, otroci in odrasli. Enkrat je zajel, ko pa je videl, kako lačni so otroci, ni mogel več jesti.
Leta 1952 je hudo zbolel. Zadnji hip so mu rešili življenje, vendar nikoli več ni bil zdrav.
