V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
Vencelj je nekaj let pred vojno postal gospodar kmetije pri Cmilku v Dolenjih Novakih, ki leži na pobočju Škofja, na nasprotni strani soteske Pasice. Tudi on je bil sorodstveno povezan s Podnjivškimi, saj je od tam prihajala njegova mama. Z ženo Frančiško sta si ustvarila številno družino. Bratranec Metod Mlakar ga je poleti 1942 pritegnil k delu za Osvobodilno fronto. Pomagal je zbirati material in denar za partizane ter prenašal pošto in propagandne letake. Na domačem skednju je zgradil skrivališče za partizanske izvidnice, ki so še pred kapitulacijo Italije pogosto prihajale mimo. Jeseni leta 1943, po prvem bombardiranju Cerknega, se je v njegovi hiši nastanila premična bolnišnica. S krajšo prekinitvijo so do marca 1944 ves čas skrbeli za 3–12 ranjencev. Od marca dalje pa do konca vojne je bila na domačiji javka Partizanske bolnice Franja. Vsi ranjenci ali bolniki, ki so bili namenjeni v bolnišnico, so morali skozi javko, kjer so jim zavezali oči. Približno 5 minut južno od hiše so septembra leta 1944 zgradili leseno barako, da bi v primeru nevarnosti tja skrili ranjence iz javke. Namenjena je bila tudi bolnikom, ki niso potrebovali zdravljenja v bolnišnici. Uporabljali so jo do konca vojne.
